MEDSEBOJNI ODNOSI in KOMUNIKACIJA

/in , /by

14.12.2025

MEDSEBOJNI ODNOSI in KOMUNIKACIJA

V nadaljevanju zapisano ni nasvet, le razmišljanje in predlogi

Ljudje smo družabna bitja in zato tekom življenja vstopamo v medsebojne odnose z različnimi ljudmi. Z nekaterimi vzpostavimo boljše z drugimi slabše odnose ali jih sploh ne vzpostavimo. Za uspešne medsebojne odnose pa je odgovoren vsak posameznik. Medsebojni odnosi so vzajemna dejanja in običajno (ne pa vedno!) je tako, da dobimo tisto kar dajemo in obratno. Včasih si z nekom želimo lep odnos, vendar z njegove strani ni pravega odziva ali pa nas tak odnos celo onesrečuje (opomba: nismo odgovorni za to, da se neko čustvo* pojavi, smo pa odgovorni za to, kaj z njim naredimo). V tem primeru vedno predlagamo, da poskusite odnos, ki vam veliko pomeni, izboljšati z znanjem, ki ga pridobite na različnih izobraževanjih in/ali knjigah, če ne uspe, se obrnite na strokovnjaka, ki vas/vaju bo znal primerno voditi skozi proces izboljšanja odnosa. Seveda je to možno le, če je interes za to na obeh straneh. Če tega ni, se pa preprosto z osebo, ob kateri se ne počutimo dobro, več ne ukvarjamo. Seveda to velja za zasebno življenje, v službenem pa je nekoliko drugače: kolikor se da, se z osebo s katero ne moremo vzpostaviti dobrega in konstruktivnega odnosa ne družimo, vljudno opravljamo morebitne skupne naloge, komuniciramo na primeren način kot smo se ga naučili, če pa nikakor ne gre, potem je najbolje poiskati strokovno pomoč, če tudi to ni možno, potem je dobro razmisliti o drugi službi. Nikoli se ne pustimo poniževati. Iz neprijetne situacije se je bolje umakniti, kot pa prepirati, saj prepir ne vodi do dobre rešitve problema. Strasti naj se najprej umirijo, potem pa poskusimo s pogovorom.

* Razmišljanje udeležencev delavnice: čustva pridejo kot odziv na življenje, izkušnje, znanje, odnose. Ne moremo vedno izbrati kaj bomo čutili, lahko pa izberemo, kako bomo do sebe ob tem sočutni in kaj bomo s čustvom naredili. Biti Človek pomeni čutiti.

Pri medsebojnih odnosih se pogosto dogaja, da želi nekdo spremeniti drugega. Zavedati se moramo, da nikogar ne moremo spremeniti, če sam tega ne želi. Spreminja se lahko le sam – s pomočjo ali brez.

Najpomembnejša sestavina medsebojnih odnosov je nedvomno komunikacija. Slišati je enostavno, v praksi pa pogosto ugotavljamo, da je komunikacija veščina, ki se jo je potrebno učiti, jo vaditi in utrjevati. Komunikacija namreč ni le govorjenje, pač pa tudi poslušanje, slišanje in razumevanje tistega kar nam sogovornik sporoča. Komunikacija ni le besedna, pač pa tudi nebesedna. Veliko povemo namreč tudi z gibi, pogledom, mimiko, držo, pa tudi z urejenostjo, vonjem… Npr. (razmišljanje udeleženk na delavnici): če imamo zmenek z nam ljubo osebo, ne bomo ravno zadovoljne, če pride neurejen, neumit, zaudarjajoč, z umazanimi oblačili/čevlji… No, če ima za to tehten razlog bomo razumele, če pa se to dogaja redno, potem bomo gotovo začele razmišljati o tem, da na nas ne želi narediti ravno najboljšega vtisa oziroma da nam njegove navade niso všeč. Da ne bo pomote: to velja za oba spola. 😊

* Razmišljanje udeležencev delavnice: čustva pridejo kot odziv na življenje, izkušnje, znanje, odnose. Ne moremo vedno izbrati kaj bomo čutili, lahko pa izberemo, kako bomo do sebe ob tem sočutni in kaj bomo s čustvom naredili. Biti Človek pomeni čutiti.

POMEMBNO:

  • povsem isto stvar lahko povemo na negativen ali  pozitiven način
  • neprijetne stvari lahko brez težav ustrezno povemo v »sendvič« obliki. Pogovora ne začnimo agresivno saj  tako sogovornik čuti »pogovor« kot napad – to se pogosto dogaja pri komunikaciji s partnerjem, otroki, podrejenimi…
  • ne dolgovezimo, ko govorimo, pač pa povemo bistvo kratko in jedrnato, skozi pogovor pa se da o zadevi tudi bolj  natančno pogovoriti. Pogosto se zgodi, da če dolgovezimo, oseba s katero se »pogovarjamo« ne ve več točno kaj smo želeli povedati in morda razume povedano drugače kot smo želeli
  • da znamo sogovornika dejansko poslušati, da mu damo povratno informacijo kaj smo razumeli iz slišanega in obratno
  • zelo pomembno je, da ne skačemo v besedo
  • pazimo na ton in barvo glasu ter hitrost govora
  • nujno se moramo zavedati, da smo si ljudje različni in da lahko isto situacijo vidimo in razumemo različno
  • spoštujmo različna mnenja
  • NIKOLI NE ŽALIMO IN PONIŽUJEMO SOGOVORNIKA!

Kako je z dajanjem nasvetov drugim?

Mnogi  radi delijo nasvete, še posebej osebam, ki  jim zaupajo svojo stisko, svoj problem ali nelagodje.  Osebi, ki se nam zaupa najbolj pomagamo tako, da jo poslušamo, slišimo in razumemo. Ji pomagamo problem videti tudi z drugih zornih kotov, vendar ji ne vsiljujemo rešitve. Tako ji pomagamo, da sama pride do optimalne rešitve ZANJO za svojo težavo. Za drugega človeka v podobni situaciji bi bila rešitev lahko čisto drugačna. Če tega ne zmore ali ne zna, pa  ji predlagamo obisk strokovnjaka. Velikokrat namreč svetujejo ljudje, ki nimajo ustreznega znanja in s tem naredijo več škode kot koristi.

Primer iz prakse: mlada ženska se je zaljubila v starejšega moškega (leta niso pomembna, ampak odnos, da ne bo pomote 😊 ). Ko sta se sprla in jo je on pretepel, ji je prijateljica, ki je večkrat prisluhnila njenim težavam,  svetovala, naj ga pusti. No, in ga je zapustila. Za točno tri mesece. Potem sta se spet ljubila, moški pa je ji je prepovedal prijateljstvo z osebo, ki ji je svetovala naj ga pusti. Pravzaprav sta bila na koncu na to »prijateljsko svetovalko« oba jezna, moški ji je celo grozil…

Najboljše pri medsebojnih odnosih in komunikaciji  je, da imamo čas vse življenje, da pri SEBI kaj spremenimo – na bolje seveda. Nikoli ni prepozno. 😊

ZAKLJUČNA MISEL:

Človeštvo je sestavljeno iz pestre palete ljudi. Le s strpnostjo in sodelovanjem, „z roko v roki“,  lahko dodajamo kamenčke v mozaik boljših medsebojnih odnosov in posledično boljšega Sveta.

Življenje je lepo, če ga živimo v skladu s svojimi možnostmi in zmožnostmi in pri tem zavestno ne škodujemo drugim.