ŽALOVANJE – KO LJUBEZEN OSTANE

Ljubezen ostane tudi po smrti. Drugačna, pa vendar ljubezen.

Izguba bližnje osebe je ena izmed najtežjih življenjskih izkušenj. Vsak človek jo doživlja drugače, saj so drugačni tudi odnosi, okoliščine in življenjske zgodbe. Zato žalovanja ne moremo meriti, primerjati ali določati, koliko časa naj bi trajalo.

Žalovanje ni bolezen, ki bi jo morali čim prej pozdraviti, niti šibkost, ki bi jo morali skrivati. Je naraven odziv na izgubo, ki lahko prinese žalost, praznino, jezo, strah, občutek krivde, nemoč, pa tudi trenutke miru in hvaležnosti za skupne spomine.

Vsak žaluje po svoje

Nekateri jokajo, drugi se zaprejo vase. Nekateri potrebujejo pogovor in bližino, drugi tišino in čas zase. Včasih se žalost pojavi takrat, ko jo najmanj pričakujemo – ob pesmi, fotografiji, vonju, prazniku ali povsem običajnem vsakdanjem opravilu.

Ni pravilnega ali napačnega načina žalovanja. Pomembno je, da si dovolimo čutiti in da se zaradi svojih občutkov ne obsojamo. Ni treba biti ves čas močan. Tudi jok je lahko izraz ljubezni, bolečine in povezanosti.

Kako lahko pomagamo sebi?

  • Dovolimo si žalovati in ne postavljajmo si časovnih omejitev.
  • Ohranimo stik z ljudmi, ob katerih se počutimo varne in sprejete.
  • Pogovarjajmo se o osebi, ki smo jo izgubili, če nam to pomaga.
  • Ohranimo lepe spomine, fotografije, navade ali drobne rituale.
  • Poskrbimo za osnovne življenjske potrebe: počitek, prehrano, gibanje in vsakodnevno rutino.
  • Sprejmimo tudi trenutke, ko se nasmejimo ali začutimo veselje. To ne pomeni, da smo pozabili ali da nam je manj mar.

Življenje po izgubi ne pomeni pozabiti. Pomeni postopoma najti način, kako z izgubo živeti in znova odkrivati prostor za vsakdanje življenje.

Kako lahko pomagamo človeku, ki žaluje?

Včasih imamo ob žalujočem človeku občutek, da ne vemo, kaj reči. Bojimo se, da bomo z napačnimi besedami še povečali njegovo bolečino.

Toda pogosto ne potrebuje velikih besed ali nasvetov. Potrebuje človeka, ki je pripravljen poslušati, ostati ob njem in sprejeti njegovo žalost.

Pomagamo lahko tako, da:

  • poslušamo, ne da bi prekinjali ali presojali;
  • ne zmanjšujemo njegove bolečine z besedami »saj bo minilo« ali »moraš biti močan«;
  • ne primerjamo njegove izgube z izkušnjami drugih;
  • ponudimo konkretno pomoč pri vsakodnevnih opravilih;
  • ohranimo stik tudi po pogrebu, ko se pozornost okolice pogosto zmanjša;
  • spoštujemo njegovo potrebo po pogovoru ali tišini.

Včasih je dovolj že: »Tukaj sem. Če želiš govoriti, te poslušam. Če želiš samo družbo, sem lahko tudi tiho ob tebi.«

Otroci, mladi in starejši prav tako žalujejo

Žalovanje ni rezervirano samo za odrasle. Otroci in mladi izgubo doživljajo na načine, ki jih odrasli včasih težko prepoznamo. Potrebujejo iskrene, starosti primerne razlage, občutek varnosti in dovoljenje, da izrazijo svoja čustva.

Starejši se lahko poleg smrti bližnjih soočajo tudi z izgubo prijateljev, partnerja, samostojnosti, zdravja in življenjskih vlog. Tudi pri njih sta pomembna občutek pripadnosti in ohranjanje socialnih stikov.

Ne glede na starost potrebujemo razumevanje, spoštovanje in človeško bližino.

Kdaj poiskati dodatno pomoč?

Včasih je bolečina tako močna ali dolgotrajna, da človek težko opravlja vsakodnevne obveznosti, se umika iz odnosov ali izgublja občutek smisla. Takrat je pomembno, da ne ostane sam in poišče pomoč pri ustreznem strokovnjaku.

Prositi za pomoč ni znak nemoči. Je odgovorna skrb zase.

Ljubezen ne izgine

Smrt lahko prekine fizično prisotnost človeka, ne more pa izbrisati skupnih doživetij, spominov, naučenih vrednot in vsega, kar smo drug drugemu pomenili.

Ljubezen se lahko nadaljuje v spominih, dejanjih, besedah in načinu, kako živimo naprej. Morda je drugačna, manj oprijemljiva in včasih boleča, a še vedno del nas.

V programu POMAGAJMO (sebi in drugim) – PSD se zavedamo, da je medsebojna podpora pomemben del kakovostnega življenja. Učimo se prepoznavati stiske, razumeti sebe in druge ter se odzivati s sočutjem, spoštovanjem in odgovornostjo.

Ne moremo odvzeti bolečine človeku, ki žaluje. Lahko pa poskrbimo, da je ne nosi sam.

Misel za konec:
Ni nam treba pozabiti, da bi lahko znova živeli. Lahko živimo naprej in hkrati v srcu ohranimo tiste, ki jih ni več ob nas.🤗❤️

Foto: križev pot ob poti na Sveto Trojico (Pivka)